Skozi življenje in življenjske izkušnje naj bi se naučili skrbeti zase. S čimer so povezane tudi določene odgovornosti. Če smo se naučili samostojnosti in neodvisnosti, potem ne iščemo prijatelja ali partnerja, ki bo skrbel za nas, temveč nas podpiral in nam pomagal na naši poti. Mi moramo sami poskrbeti zase.
Že kot otroci smo osvojili sistem, da če ugodimo staršem in drugim, se jim prilagodimo, potem na nek način zadovoljimo njihove potrebe, za nagrado pa skrbijo za nas. Sklenemo neke vrste pogodbo, delal bom to, kar je tebi všeč, tak bom kot si ti želiš, da bi bil, vendar boš ti ob meni vedno, ko te bom potreboval, skrbel boš zame in nikoli me ne boš zapustil. Sistem sicer kratkoročno deluje dobro, mogoče desetletje, vendar prejkoslej vodi k razočaranjem, jezi, žalosti in frustracijam.
Sposobni moramo biti preživeti in živeti sami, čeprav nam to ni potrebno. Kajti pravo prijateljstvo ali partnerska zveza ne pomeni, da »visiš drug na drugemu«, temveč da si daš svobodo. Znati moramo biti tudi sami s seboj. Ko nam je resnično udobno in prijetno s samim seboj, potem ne postanemo posesivni do drugih, niti ne bežimo od zvez.
