Borderline sindrom je marsikomu zelo dobro poznana besedna zveza. Po drugi strani pa se o tem morda še premalo piše in govori. Ne glede na to, ali imate v svoji bližini koga, ki trpi za to motnjo ali ne, je dobro, da veste, za kaj pravzaprav gre.
Za borderline sindrom so značilni številni simptomi. Med drugim na primer strah pred zapuščenostjo in nestabilni odnosi. Tovrstna osebnostna motnja ima torej več znakov in simptomov. Zelo pogosto je vključena tudi nejasna samopodoba. To pomeni dojemanje samega sebe. Določa pa, kako radi ste sami.
Samodestruktivno vedenje in samopoškodovanje
Borderline sindrom vključuje tudi samodestruktivno vedenje in samopoškodovanje. Osebe z omenjeno motnjo se navadno vedejo zelo samouničujoče. To se na primer kaže v nepremišljeni vožnji, kraji v trgovinah, pretiravanju z alkoholom, s prekomerno porabo denarja.
Alkohol lahko poveča čustveno odzivnost oseb z borderline sindromom, zlasti v medosebnih odnosih, ki so za mnoge osebe s to motnjo že tako ali tako vir velikega stresa.
Posamezniki, ki trpijo za borderline sindromom, se ne obotavljajo poškodovati samega sebe. Zlahka se opečejo, urežejo, prav tako lahko naredijo tudi korak z namenom samomora. Bližnji morajo biti zato ves čas pozorni na njihove samomorilne misli.
Občutek praznine pri osebah z borderline sindromom
Tudi nihanje razpoloženja je eden od simptomov pri ljudeh, ki trpijo za sindromom borderline. Njihovo stanje lahko povzroča zelo ekstremna nihanja v razpoloženju, ki lahko preidejo od veselega do malodušnega in celo do samomorilnega razpoloženja.
Zelo pogost znak je tudi občutek praznine. Prizadeti se torej pogosto počuti kot nihče. Ima občutek praznine, ki pa jo skuša zapolniti s pomočjo ekstremnega in pa tveganega vedenja. Pogosto se zapleta v droge, v uživanje hrane ali celo v tvegane spolne dogovore, samo da bi se počutili nekoliko bolje.
Kje tičijo vzroki za mejno osebnostno motnjo?
Borderline sindrom ali mejna osebnostna motnja lahko nastane zaradi kombinacije genetike ter zunanjih dejavnikov, kot so na primer travmatične izkušnje. Osebnostne motnje so torej lahko podedovane ali pa imajo zelo močno povezavo še z drugimi duševnimi motnjami članov družine.
Ali je to “glavni vzrok” mejne osebnostne motnje?
Omenjena motnja se lahko na primer diagnosticira s pomočjo bolj podrobnega pogovora z zdravnikom za duševno zdravje. Prav tako tudi s pomočjo psihološke evalvacije, in sicer z uporabo tekmovalnih vprašalnikov, ali pa s pomočjo razprave o zdravstveni anamnezi ter o znakih in simptomih.
